Definiranje narcisizma je odvisno predvsem od uporabe in spremljajočih besed. Poznamo namreč primarni narcisizem, narcisistično osebnostno strukturo in osebnostno motnjo, v drugih poklicih pa še kakšno drugo besedno zvezo. Primarni se navezuje na razvojno stopnjo, skozi katero gre vsak človek in bi jo lahko v tem oziru poimenovali kot »zdravo«. V zgodnjem otroštvu potrebuje otrok zadovoljevanje narcisističnih potreb po varnosti, ljubezni, ugodju, zaščiti, zrcaljenju. Obenem si želi biti spoštovan, upoštevan, viden in slišan. Kot lahko vidimo, so to povsem običajne potrebe in nikakor ne nekaj patološkega. Preko odnosov s primarnimi skrbniki otrok dozoreva, razvija pa se tudi njegovo samovrednotenje. Okolje, ki omogoča kar najbolj optimalen razvoj, omogoča čim večje zadovoljevanje otrokovih potreb ob optimalni količini frustracij, ko skrbnik zaradi običajnih življenjskih okoliščin ne zmore ugoditi vsem zahtevam. Otrok v tem času potrebuje fantazije vsemogočnosti (tako njegove kot starševske), ki se ravno s pomočjo občasnih frustracij umaknejo bolj življenjskemu vrednotenju samega sebe. V odrasli dobi se to kaže v dobrem samovrednotenju in samospoštovanju, ob hkratnem spoštovanju drugih.
Okolje, v katerem skrbniki otroku ne zmorejo nuditi dovolj sočutnega in varnega okolja, ko se mora boriti za pohvalo v dejavnostih, ki jih cenijo starši in jo prejme le ob odličnih dosežkih, lahko vodi v razvoj narcisistične osebnostne motnje. Otrokovo samovrednotenje v tem primeru ostaja odvisno od zunanjih potrditev, saj zaradi primanjkljaja pozitivnih izkušenj ne zmore zgraditi trdne osnove, na kateri bi slonel njegov občutek lastne vrednosti. Za lažjo predstavo: odrasel s to motnjo ostaja majhen, prestrašen otrok, ki išče točno tisto, kar mu starši ob primernem času niso zmogli dati, popolno sprejemanje, razumevanje, upoštevanje in občudovanje. Kljub določeni stigmi in težavnosti življenja s takšnimi osebami je po mojem mnenju potrebno zavedanje, da si ljudje tega niso izbrali sami, temveč so bili v zgodnjem otroštvu prikrajšani za celovito in ljubečo izkušnjo starša.
Narcisističnega vedenja ni pretirano težko prepoznati, pogosto se precej razvije intelektualni del, ob hkratnem osiromašenju čustvenega dela. Osebe se kažejo drugim z željo, da bi jih občudovali in oboževali, težko sočustvujejo z drugimi, so izkoriščevalski in arogantni. Cenijo in spoštujejo sebe, druge pa razvrednotijo, razen v primerih, ko nasprotna oseba zadovoljuje njihove potrebe (razvrednotenje se zgodi takoj, ko oseba tega ne počne več). Pričakujejo posebno obravnavo, ki sledi njihovemu občutku večvrednosti, hitro čutijo tudi zavist, če je nekdo boljši od njih. Imajo vedno prav, saj bi priznanje napake razkrilo, kako je slab in nesposoben, kar se skriva pod fasado ravnanja, ki sem ga opisal. V samem bistvu ljudje z narcisistično osebnostno motnjo skrivajo svoj pristen, otroški del, ki je izredno ranljiv, z globokimi občutki sramu. Zunanjemu svetu pa kažejo fasado, lažni del osebnosti, ki skrbi za zaščito tega otroškega dela. Ob kriznih trenutkih se vsemogočnost hitro spremeni v depresivne občutke in razvrednotenje samega sebe. V življenju teh oseb v grobem obstajajo tri skupine ljudi, idealni drugi, ki predstavljajo njihov podaljšek in služijo njegovim potrebam, sovražniki, ki jih ogrožajo in masa ostalih, ki jih lahko izkoristijo in zavržejo.
Kot pri vseh osebnostnim motnjah, je tudi pri narcisistični potrebnih veliko let trdega dela, potrpežljivosti in motivacije tako na strani osebe kot na strani terapevta. Glavni cilji so odvisni od vsakega posameznika, v splošnem pa si želimo doseči večjo čustveno širino z možnostjo izmenjavanja občutkov z drugimi osebami in utrjevanje občutka lastne vrednosti, da za pozitivno vrednotenje ne bi bilo potrebno izkoriščati drugih. Pri psihoterapevtskem delu se precej srečujemo tudi z ljudmi, ki imajo v svoji bližini »narcisa«, kar jih čustveno izžema in obremenjuje. Pri takšnem delu je precej časa namenjeno zavedanju, da niso sami krivi, raziskovanju preteklosti, ki je vodila do nezmožnosti zapustitve takšnega odnosa (ali večkratnem vračanju v takšne odnose) in postopnemu opolnomočenju.
Na koncu bi dodal, da kvalitete, kot so samozavest, strmenje k doseganju najboljših rezultatov, spoštovanje samega sebe in druge podobne lastnosti v samem bistvu niso napačne. Težave se pojavijo ob izkrivljanju in napačnem interpretiranju teh lastnosti, saj jih je mogoče doseči tudi na način, ki ne razvrednoti drugih ljudi in nima tako hudega vpliva na duševno zdravje ljudi, s tem pa tudi družbe kot celote.
Prispevek je bil prvotno objavljen na spletni strani mojpsihoterapevt.si
